Zgodovina razvoja govorcev

Že leta 1877 je proizvajalec zvočnikov Erenst Verner iz Siemens-a v Nemčiji pridobil patent za gibljivi zvočnik za rogove na podlagi levega zakona Fleming' Leta 1898 je sir Oliver Lodge iz Združenega kraljestva nadalje ustvaril stožec zvočnik po načelu telefonskega mikrofona, ki je zelo podoben sodobnim zvočnikom, ki jih poznamo. Sir Lodge ga je imenoval&"ropotajoč telefon." Vendar te kreacije ni mogoče uporabiti, saj je Lee De Forest šele leta 1906 ustvaril vakuumsko cev s triodo, nekaj let pozneje pa je izdelal uporaben ojačevalnik, zato zvočniki s stožci niso postopoma postali priljubljeni šele v tridesetih letih 20. stoletja.

Drugi razlog je, da je izšel nov zapis, ki je bil leta 1921 električno posnet. Ima boljši dinamični razpon (do 30 dB) od tradicionalnega mehansko vgraviranega zapisa, zaradi česar ljudje poskušajo izboljšati lastnosti roga, da se ujemajo. Leta 1923 se je Bell Labs odločil razviti popoln sistem za reprodukcijo glasbe, ki vključuje nove fonografe in zvočnike, stereo snemanje in kartuše MC, načine stereo snemanja itd., Ki so bili ustvarjeni v tem valu obnašanja. Velika odgovornost za razvoj zvočnikov je na inženirjih CW Rice in EW Kellogg. Oprema, ki so jo uporabljali, je bila takrat brez primere, vključno z 200-vatnim vakuumskim ojačevalnikom, številnimi lastnimi posnetki Bell Labs in različnimi zvočniki, ki jih je Bell Labs razvijal v preteklih letih - na primer Lodgeov prototip stožčastega roga, stisnjen zrak rog, ki uporablja membrano za nadzor pretoka stisnjenega zraka, rog izpusta korone (ki ga danes imenujemo gonilni ion) in elektrostatični rog.

Rice in Kellogg nista trajala dolgo, da sta izbrala dva modela iz velikega števila stilov - stožčastega in elektrostatičnega tipa. Ta odločitev je razvojno smer govorca razdelila na dva: tradicionalno in inovativno. Gibljivi rog tuljave Gibljivi rog tuljave je v bistvu razvit iz trstnega roga. Na sredini magnetnega obroča je valjasta tuljava. Sprednji konec tuljave je neposredno pritrjen na stožec ali membrano, vendar zvočni tok in magnetno polje prehajata skozi tuljavo. V skladu s spremembami se bo tuljava premikala naprej in nazaj, da bo papirni stožec naredil zvok. Na začetku pojava premikajočega se zvočnika, ker se je moč trajnega magneta težko ujemala, se je pogosto uporabljala elektromagnetna zasnova, v magnet pa je bila navita še ena tuljava, da se ustvari magnetno polje. Ta zasnova je priljubljena že 20 let. Vendar imajo elektromagnetni rogovi svoje težave. Na primer impulz enosmernega toka, ki poteka skozi elektromagnetno tuljavo, zlahka proizvede 60Hz in 120Hz izmenjavo zvočnih motenj; trenutna intenzivnost elektromagnetne tuljave pa se spremeni z zvočnim signalom, kar povzroča nove nestabilne dejavnike.

Med veliko depresijo v tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo odprto fonografsko podjetje Edison GG, številni drugi niso bili veliko boljši. Zvočniki, ki bi potrebovali ojačevalnike, niso bili popularizirani. Stari fonografiji Victorla so bili še vedno priljubljeni do druge svetovne vojne. Po drugi svetovni vojni je gospodarstvo vzletelo, različni novi zvočni dodatki so postali priljubljeni izdelki, zvočniki v obliki stožcev pa so bili spet resno preizkušeni. V tem času so se zaradi uspešnega razvoja močnih zlitinskih magnetov vsi gibljivi zvočniki tuljave spremenili iz elektromagnetnih v trajne magnete. Pomanjkljivosti preteklosti so bile odpravljene. (Poleg naravnih magnetov kobalta obstajajo magneti Alnico in Ferrit, razen magnetnega pretoka. Poleg gostote so različne lastnosti naravnih magnetov boljše. V zadnjih letih so zvočniki višjega razreda sprejeli neodimne magnete).

Da bi se spopadli s pojavom LP in pavzo sistema Hi-Fi, so zvočniki stožcev iskali novost v materialih papirnatega stožca. Pogosti so kot nizkotonec iz debelejših materialov, lahka in trda membrana pa se uporablja kot bas; morda so zvočniki različnih velikosti sestavljeni v koaksialni monomeri; pred basom so dodani tudi rogovi, da postanejo stisnjen rog nizkotonec; Obstaja zasnova za skrivanje basovskih rogov za basovim stožcem. Leta 1965 je britanski Harbeth ustvaril vakuumsko (Bextrene) plastično membrano, kar je velik napredek pri materialih. Ta mehki, a visok koeficient blaženja je še vedno viden na KEF in nekaterih britanskih govorcih. Kasneje je Harbeth ustvaril tudi membrano iz polipropilenske plastike. Ta novi material ima višji notranji koeficient blaženja in je lažji. Še vedno ga uporabljajo številni govorci. Ko inženirji oblikujejo zvočnike, imajo dve miselni smeri: nizkotonec išče preboj v strukturi zvočnika; nizkotonec izboljša monomer. Nekateri novi modeli, ki so se pojavili v tem času, so bili skoraj vsi wooferji. Uspešnejša zasnova je elektrostatični rog.

Elektrostatični rogovi Prej omenjeni eksperimentalni rogovi Rice in Kellogg iz Bell Labs. Elektrostatični rogovi, ki jih naredijo, so veliki kot plošča vrat, membrana pa je narejena iz prašičjega črevesa iz zlate folije (plastike še ni na trgu). Ko vakuumska cev sijajno sveti, ima sijoči zlati behemoth hipnotične učinke, laboratorijski zrak pa napolni vonj prašičjega črevesa in ozona. Dva znanstvenika si lahko zamislita&"Frankenstein GG"; in Bell iz mrtvih človeških ušes. Snemalnik" ;. Toda potem, ko se je začel vokalizirati, je njen slavni zvok in resničen tember skoraj šokiral vse. Vedeli so, da je prišlo novo obdobje. Vendar sta Rice in Kellogg pri oblikovanju elektrostatičnih zvočnikov naletela na nepremagljivo težavo: za regeneracijo popolnih nizkih tonov je bila potrebna velika membrana. Pod pogojem, da je bilo tehnologijo težko prebiti, so se morali v Bell Labs obrniti na razvoj zvočnikov s stožci. Zaradi tega vzmetenja Elektrostatični rog molči že trideset let. Leta 1947 je bil mladi mornariški častnik Arthur Janszen dodeljen za razvoj nove opreme za sonarno odkrivanje in ta oprema je potrebovala prave zvočnike. Janszen je ugotovil, da stožec zvočnik ni linearen, zato je poskušal narediti elektrostatični zvočnik in je kot membrano prevlekel plastično pločevino s prevodno barvo. Vnaprej je bilo potrjeno, da sta tako fazni kot amplitudni izrazi različni. Janszen je nadaljeval s študijem in ugotovil, da lahko izoliranje plošče Statorja prepreči učinek uničenja. Leta 1952 je Janszen realiziral komercialno proizvodnjo elektrostatičnega nizkotonskega zvočnika, ki je bil usklajen z nizkotonec AR, kar je bila najboljša kombinacija za ljubitelje zvoka v tistem času.

Leta 1955 je Peter Walker objavil več člankov o zasnovi elektrostatičnih rogov v&"Radio World GG"; v Združenem kraljestvu. Čutil je, da se elektrostatični rogovi rodijo s širokim in ravnim odzivom ter izredno nizkim popačenjem. Ojačevalnik je veliko nižji.

Leta 1956 so bili ideali Peter Walker&# 39 uresničeni na zvočnikih Quad ESL (Quad je dobil ime po svojem zgodnjem ojačevalniku, Quality Unit Amplifier-Domestic). Njegova pravilnost velja za nov standard za poslušanje in poslušanje, vendar je še vedno treba premagati nekatere težave: pomanjkanje glasnosti, impedančna obremenitev naredijo nekatere ojačevalce zastrašujoče, pomanjkanje disperzije in omejena nosilna moč. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je Janszen sodeloval v družbi KLH in si močno prizadeval za uvrstitev na seznam KLH-9. Zaradi velike velikosti KLH-9 je bil problem Quad ESL rešen. Do ustanovitve Infinityja leta 1968 so bili elektrostatični rogovi KLH-9 najboljši. Hi-End izdelki Dosežki Janszen&# 39 niso omejeni na to. Z njegovo pomočjo so elektrostatični zvočniki, kot so Koss, Acoustech in Dennesen, izstopili drug za drugim. Roger West, glavni oblikovalec podjetja Janszen, je tudi sam ustanovil Sound Lab.

Ko se je podjetje Janszen zagnalo, je RTR kupil proizvodno opremo in sprožil elektrostatično ploščo Servostatic. Infinity&# 39 je prvi par zvočnikov uporabljal izdelke RTR. Janszen se je večkrat zamenjal za roke, vendar nikoli ni izginil. Eden današnjih kraljev zvočnikov' Dave Wilson' Zasnova elektrostatičnih zvočnikov je pritegnila naložbe številnih proizvajalcev. Bolj znani so Acoustat, Audio Static, Beverage, Dayton Wright, Sound Lab, Stax in Martin Logan. Sam Acoustat X je opremljen z ojačevalnikom vakuumskih cevi, ki lahko oddaja visokonapetostne signale, ne da bi uporabil ojačevalnik; Napitek 2SW je opremljen z visokonapetostnim ojačevalnikom in krmilnikom ter parom nizkotonskih zvočnikov. Ker je dvometrska visoka membrana Beverage 2SW nameščena v eliptičnem zvočniku, se zvok enakomerno odda s sprednje odprtine s ploščo za vodenje zvoka, kar lahko ustvari zelo tridimenzionalni zvok in video. Priporočljivo je, da ga postavite na obe strani stene. In ravno obratno se igra.

Tudi dizajn Daytona Wright je zelo poseben. Diafragma je nameščena v plastični vrečki, zaprti z žveplovim heksafluoridnim inertnim plinom, da povečate učinkovitost zvočnika in izhodni zvočni tlak. Najdražji elektrostatični zvočnik je Mark Levinson' s HQD. Vsak kanal uporablja dva elektrostatična zvočnika Quad, poleg izboljšanega pasovnega basa in 24-palčno podaljševanje frekvence basov, s tremi stopničkami Mark Levinson ML-2 in elektronskim križarjem, ki je zahteval ceno 15 000 ameriških dolarjev, res je bil nebeško visok ob uri. Da bi se spopadel s problemom nizkih tonov, ki jih proizvajajo velike membrane, je Martin Logan v zadnjih letih dosegel velik uspeh z vrsto modelov, ki mešajo stožčaste bas. Skupaj z uvedbo novih tehnologij, kot so zakasnitvene linije, akustične leče in valovite membrane, so elektrostatični zvočniki postali bolj prijazni, verjamem, da bo še naprej obstajal.