一 T a izraz
Zvočniki, splošno znani kot zvočniki; "Elektronski zvočni slovar", objavljen leta 1993, je poudaril, da je zvočnik elektroakustični pretvornik, ki lahko pretvori električne signale v zvočne signale in seva v zrak.
Po ustreznih informacijah, najzgodnejši izum zvočnika Leta 1877 je nemški Siemens (DWScimens) izpostavil patent za prototip zvočnika. Najprej je predlagal električno zgradbo, sestavljeno iz krožne tuljave, postavljene v meridionalno magnetno polje.
Leta 1924 sta ameriška CWRice in EWKollogg izumila električne zvočnike.
二 Načelo govorca
Na zvočnik se uporablja elektromagnet, ki pretvori tok v zvok. Izkaže se, da je tok tesno povezan z magnetno silo. Poskusite navijati bakreno žico okoli železne plošče, nato pa priključite majhno baterijo, ugotovili boste, da lahko železna plošča sesa 4D sponko. Ko skozi tuljavo prehaja tok, nastane magnetno polje, smer magnetnega polja pa določi z desnim pravilom.
Zvočnik uporablja tako elektromagnet kot stalen magnet. Predpostavimo, da zdaj želite igrati na C (frekvenca 256Hz, torej 256 vibracij na sekundo), bo predvajalnik oddajal 256Hz AC. Z drugimi besedami, smer toka bo znotraj ene sekunde. Sprememba, 256-krat. Vsakič, ko tok spremeni smer, se spremeni tudi smer magnetnega polja, ki ga ustvari tuljava na elektromagnetu. Vsi vemo, da se magnetna sila zavrne na isti ravni, in pol tuljave privlačijo. Magnetni pol tuljave se nenehno spreminja. Stalni magnet ga nekaj časa privlači in odbojno ustvarja 256 vibracij na sekundo. Tuljava je povezana s filmom, ki potiska okoliški zrak, ko vibrira s tuljavo. Vibracijski zrak ni zvok? To je načelo gibanja zvočnika.
Tretjič, letna proizvodnja zvočnikov na svetu je na stotine milijonov. Ima široko paleto uporabe v komunikaciji, oddajanju, izobraževanju, vsakdanjem življenju itd. Postalo je nekaj, česar ljudje ne morejo zapustiti, ne da bi bili oblečeni, oblečeni, razgaljeni in brušeni. Za tehnike, ki se ukvarjajo z načrtovanjem in izdelavo zvočnikov, je treba poglobiti teorijo, prakso in postopek zvočnikov ter imeti celovito razumevanje sistema. Nekateri pravijo, da je zvočnik zelo preprost, vendar gre za majhno tehniko ubijanja žuželk. Zvočnik lahko proizvaja vsakdo. Tega ne moremo trditi, da je popolnoma nerazumno. Akustika je majhna tema, zvočnik pa majhna naprava. Vendar prag proizvodnje ni visok, od ducata do desetine delov. Druga stran enega samega problema je, da zvočnika ni enostavno narediti.
Zvočnik je elektroakustična naprava in je ena od vsebin elektroakustičnih raziskav. Elektroakustika je interdisciplinarna tema, ki vključuje elektroniko, akustiko, elektromagnetizem, magnetizem in podobno. Čeprav je v govorniku le nekaj deset delov, sta zapletenost in zapletenost veliko večja od naše domišljije zaradi naslednjih:
(1) Zvočnik ima več ravni pretvorbe energije in več povratnih informacij. Pretvorba energije naprave, s katero se običajno srečujemo, je samo ene vrste. Na primer, električni motor pretvori električno energijo v mehansko energijo. Motor pretvori mehansko energijo v električno. Električne luči pretvorijo električno energijo v svetlobo. Akumulator pretvori kemično energijo v električno. Tu se zgodi le pretvorba ene energije v drugo. Zvočnik je drugačen. Električno energijo pretvori v mehansko in nato mehansko energijo pretvori v električno, kar v različnih pretvornikih ni običajno. Številne ravni in povratne informacije seveda prinašajo kompleksnost in raznolikost sistemu. Električni del, zvočni del, energijski in mehanski del (del z mehanskimi vibracijami) obstajajo v enem zvočniškem sistemu
(2) Delovno stanje zvočnika ni samo statično, ampak tudi vibracija, vibracija pa je v treh dimenzijah. Ta tridimenzionalni vibracijski sistem ima več mejnih pogojev, zato je njegova vibracijska analiza izjemno zapletena, splošna matematična orodja pa niso dovolj. Nizozemski učenjak Frankort in sod. izpeljal je stožčasto diferencialno enačbo s hkratno diferencialno enačbo prvega reda 14 spremenljivk, vibracija zvočnika pa je povezana tudi s frekvenco in časom, pravzaprav je v večrazsežnem prostoru.
(3) Vibracijski sistem zvočnika je le centraliziran sistem parametrov v območju nizke frekvence. Pri povečanju frekvence vibracijski sistem ni več togo telo. Pri analizi zvočnika se pogosto uporablja enakovredna električna metoda, zvočnik pa velja za enakovredno vezje, sestavljeno iz koncentriranih parametrov. Tako poznamo teorijo vezja, zato bo uporaba teorije vezja za analizo zvočnika priročna. Pri analizi vibracij zvočnika se domneva, da je zvočnik togo ohišje, tako da je razmeroma priročno pranje. Vendar je zgornja predpostavka primerna samo za zemeljski segment zvoka. Ko se frekvenca poveča, zvočnik ni več koncentrirana komponenta parametra, membranska membrana pa bo imela razbito vibracijo. Zato je v visokofrekvenčnem pasu analiza, ki izhaja iz predpostavke trdega vibracije telesa, neveljavna, formula, dobljena iz enakovrednega vezja, pa ne.
Sistem porazdeljenih parametrov je značilen tudi po tem, da ti diskretni elementi niso neodvisni drug od drugega. Natančneje, vsaka točka na membrani vibrira različno, vsaka točka pa ima različno amplitudo in fazo in vsaka točka vpliva druga na drugo.
Primerjamo ga lahko tudi z elektronsko tehnologijo, ki jo poznamo, zato obstajajo električni sestavni deli (upori, induktor s , kondenzatorji, tranzistorji, integrirana vezja ...), ki so seznanjeni z logistično zmogljivostjo, pa tudi z znanimi principi vezja. Po shemi vezja je mogoče sestaviti ojačevalnik. Razlika med temi komponentami, naj gre za izkušenega inženirja ali novega srednješolca, je omejena. Toda za zvočnike in zvočnike ni vse tako preprosto. Če je izkušnja drugačna, če se zvočniki sestavijo v isti enoti, lahko pride do precejšnjih vrzeli.
(4) Ocenjevanje govorca ni odvisno samo od velikega števila objektivnih kazalcev preizkusa, ampak tudi objektivni kazalci preskusa ne morejo v celoti povzeti kakovosti govorca.
Objektivni kazalci testiranja zvočnikov so kar 10, trend pa narašča. Večina meritev je potrebna v anehoični komori. Čeprav zdaj obstajajo računalniško podprte meritve, meritev anehonične komore še vedno ni nadomeščena.
Subjektivna ocena govorca je nepogrešljiva, subjektivna ocena pa zelo diskretna. Pogosto se razlikuje od osebe do osebe, od časa do časa, od kraja do kraja, od pesmi do pesmi ter zavestno ali nezavedno. Vpliv neke vrste psihološke sugestije. Rezultati ocenjevanja niso odvisni samo od kultivacije, kakovosti in duševnega stanja poslušalca, ampak je tudi sam zvok minljiv. Težji je od drugih predmetov, ki zahtevajo subjektivno ocenjevanje, na primer ocenjevanje čaja, ki vključuje psihoakustiko in fiziološko akustiko. , okoljska akustika, glasbena akustika, matematična statistika itd.
(5) Proces izdelave zvočnikov vključuje veliko področij izdelave papirja, kemikalij, lepil, obdelave kovin, izdelave magnetov itd., Omenjata se njegova celovitost in raznolikost. Med njimi je še posebej pomembna sprememba materiala membrane zvočnikov. S spreminjanjem materiala membrane pod pogojem stalne geometrije se ne bo spremenil le objektivni indeks preskusa, ampak tudi subjektivna kakovost zvoka.




